Plačilnobilančna statistika

Iz Statistics Explained

Skoči na: navigacija, iskanje
Podatki za novembra 2011. Najnovejši podatki: Dodatne informacije Eurostat, Glavne tabele in Podatkovna zbirka. Angleška različica je novejša.

Plačilna bilanca zajema vse ekonomske transakcije med rezidenti in nerezidenti v določenem obdobju. V tem članku so predstavljeni podatki o tekočem in finančnem računu plačilne bilance za Evropsko unijo (EU) in njene države članice.

Saldo tekočega računa opredeljuje izpostavljenost gospodarstva do tujine, kapitalski in finančni račun pa pojasnjuje, kako se financira. Članek o neposrednih tujih naložbah zagotavlja več informacij o enem sestavnem delu finančnega računa, članek o mednarodni trgovini s storitvami pa se osredotoča na en sestavni del tekočega računa.

Slika 1: Transakcije tekočega računa, EU-27, 2001–2010 (1)
( v 1 000 milijonih EUR)
Vir: Eurostat (bop_q_eu)
Tabela 1: Saldo tekočega računa v odnosih s tujino, 2004–2010 (1)
(v 1 000 milijonih EUR)
Vir: Eurostat (bop_q_eu), (bop_q_euro) in (bop_q_c)
Tabela 2: Glavni sestavni deli salda tekočega računa, 2010 (1)
(v % BDP)
Vir: Eurostat (nama_gdp_c)
Slika 2: Saldo tekočega računa odnosov z izbranimi partnerji, EU-27, 2010
(v 1 000 milijonih EUR)
Vir: Eurostat (bop_q_eu)
Tabela 3: Glavni sestavni deli salda finančnega računa, 2010 (1)
(v % BDP)
Vir: Eurostat (bop_q_eu), (bop_q_euro), (bop_q_c) in (nama_gdp_c), ECB

Vsebina


Najpomembnejše statistične ugotovitve

Leta 2010 je primanjkljaj tekočega računa v EU-27 znašal 95 700 milijonov EUR (glej sliko 1), kar ustreza 0,8 % bruto domačega proizvoda (BDP). Primanjkljaj tekočega računa je bil leta 2009 (99 500 milijonov EUR) na podobni ravni kot leta 2010, v obeh letih pa je bil približno 60 % nižji od primanjkljaja v letu 2008, ko je znašal približno 2,0 % BDP. Primanjkljaj tekočega računa za leto 2010 je zajemal primanjkljaj tekočega računa za blago (–1,0 % BDP) in tekoče transferje (–0,5 %), ob pozitivnem saldu za storitve (0,6 %) in račun razdelitve dohodka (0,2 %) (glej tabelo 2).

O primanjkljaju tekočega računa v letu 2010 je poročalo 14 držav članic (glej tabelo 1). Največji primanjkljaj (glede na BDP) sta zabeležili Grčija in Portugalska (obe –10,0 %), medtem ko so Luksemburg (7,4 %), Švedska (6,6 %) in Nizozemska (6,5 %) poročali o največjem presežku tekočega računa. Irska, Slovaška, Nemčija, Italija in Romunija so bile edine države članice EU, ki so poročale o primanjkljaju tekočega računa za storitve v letu 2010, Luksemburg (54,5 % BDP), Ciper (20,5 %) in Malta (19,2 %) pa so poročali o razmeroma velikem presežku. O primanjkljaju za blago je poročalo 18 držav članic, zlasti velik je bil na Cipru (–26,7 % BDP), medtem ko je Irska poročala o največjem presežku glede na BDP (23,4 %).

Med državami, prikazanimi na sliki 2, je primanjkljaj tekočega računa EU-27 v odnosih s Kitajsko leta 2010 znašal 144 550 milijonov EUR, kar je več kot trikratnik primanjkljaja v odnosih z Rusijo in petinpolkratnik primanjkljaja v odnosih z Japonsko (s tema državama je EU-27 imela drugi in tretji največji primanjkljaj tekočega računa). Največji presežek tekočega računa je bil evidentiran v odnosih z Združenimi državami Amerike (51 850 milijonov EUR), sledila je Švica, presežek pa je bil zabeležen tudi v odnosih z Brazilijo, Hongkongom, Kanado in Indijo.

Finančni račun poleg izvedenih finančnih instrumentov in sredstev uradnih rezerv sestavljajo tri vrste naložb (neposredne tuje naložbe, naložbe v vrednostne papirje in ostale naložbe). Pozitivna vrednost finančnega računa pomeni, da naložbeni tokovi iz tujine (obveznosti iz neposrednih tujih naložb, naložb v vrednostne papirje in ostalih naložb iz tujine) presegajo naložbene tokove v tujino (sredstva iz neposrednih tujih naložb, naložb v vrednostne papirje in ostalih naložb v tujino). To je veljalo za območje evra leta 2010, ko je bil finančni račun enak 0,5 % BDP, predvsem zaradi visoke vrednosti obveznosti iz naložb v vrednostne papirje.

Kot je razvidno iz tabele 3, je bila EU-27 v letu 2010 še vedno neto neposredni vlagatelj v tujino. Tokovi neposrednih tujih naložb iz tujine so predstavljali 0,8 % BDP, tokovi neposrednih tujih naložb v tujino pa so predstavljali 1,4 % BDP, tako da so bile neposredne tuje naložbe v letu 2010 glavna oblika naložb EU-27 v tujino. Luksemburg je zabeležil daleč najvišje ravni neposrednih tujih naložb v tujino in iz nje (glede na BDP), sledili sta mu pa Belgija in Irska. Luksemburg je prav tako zabeležil najvišjo raven transakcij neposrednih tujih naložb v absolutnem smislu, pri neposrednih tujih naložbah v tujino sta mu sledili Nemčija in Francija, pri neposrednih tujih naložbah iz tujine pa Belgija in Združeno kraljestvo.

Medtem ko se je vrednost tokov neposrednih tujih naložb v letu 2010 po najvišji ravni leta 2007 tretje leto zapored še naprej zmanjševala, so tokovi naložb v vrednostne papirje in ostalih naložb presegli zneske transakcij tujih neposrednih naložb. EU-27 je zabeležila naložbe v sredstva iz naložb v vrednostne papirje (naložbe v tujino) v višini 2,5 % BDP v letu 2010. Obveznosti iz naložb v vrednostne papirje EU-27 (naložbe iz tujine) so bile ovrednotene na 4,7 % BDP, skoraj šestkrat višje od ravni neposrednih tujih naložb iz tujine. Sedem držav članic je zabeležilo zmanjšanje sredstev vrednostnih papirjev, pri čemer je Irska evidentirala razmeroma velike tokove (12,0 % BDP). Največje naložbe v sredstva vrednostnih papirjev (v relativnem smislu) so bile zabeležene v Luksemburgu (kjer je dejavnost upravljanja velikih skladov močno razširjena), na Malti in Cipru. Zmanjšanje obveznosti vrednostnih papirjev je bilo prav tako razmeroma pogosto, pri čemer so Grčija, Portugalska, Španija in Belgija poročale o negativnih tokovih, ki so presegali 2 % BDP. O največjih pozitivnih tokovih (glede na BDP) je ponovno poročal Luksemburg, sledili pa sta mu Irska in Finska.

Za druga sredstva in obveznosti (kot so gotovina in vloge, posojila in komercialni kredit) je EU-27 v letu 2010 zabeležila neto odliv kapitala v višini 0,9 % BDP. Naložbe v ostala sredstva so bile v letu 2010 enake 3,0 % BDP EU-27, pri čemer so bile največje naložbe (v relativnem smislu) zabeležene v Luksemburgu in Združenem kraljestvu. Naložbe iz tujine v ostale obveznosti so bile enake 2,1 % BDP v EU-27. Največje naložbe v relativnem smislu so bile ponovno zabeležene v Luksemburgu, ki so mu s precejšnjo razliko sledili Malta, Grčija, Združeno kraljestvo, Portugalska in Finska, znatno zmanjšanje naložb pa je bilo evidentirano na Cipru in Irskem. V nasprotju s celotnim položajem EU-27 v zvezi z neto odlivi ostalih naložb je manjše število držav članic, zlasti Grčija in Portugalska, zabeležilo neto prilive naložb za sredstva in obveznosti iz ostalih naložb.

Viri in razpoložljivost podatkov

Glavna metodološka sklicevanja, ki se uporabljajo za pripravo plačilnobilančne statistike, sov petem priročniku za plačilno bilanco Mednarodnega monetarnega sklada (MDS). Šesta izdaja tega priročnika je bila dokončana decembra 2008, začetek njene uporabe pa je načrtovan za leto 2014. Ta novi sklop mednarodnih standardov je bil delno pripravljen kot odziv na pomembne gospodarske dogodke, vključno z vse večjo vlogo globalizacije, vse višjo ravnjo inovacij in kompleksnosti na finančnih trgih, ter za večji poudarek na uporabi bilance stanja kot orodja za razumevanje gospodarske dejavnosti.

Prenos podatkov o plačilni bilanci Eurostatu je zajet v Uredbi 184/2005 o statistiki Skupnosti glede plačilne bilance, mednarodne trgovine s storitvami in neposrednih tujih naložb (obstaja tudi konsolidirana različica z dne 9. maja 2006).

Tekoči račun

Tekoči račun plačilne bilance ne zagotavlja samo informacij o mednarodni blagovni menjavi (običajno največja kategorija), temveč tudi informacije o mednarodnih transakcijah s storitvami, dohodkih in tekočih transferjih. Za vse te transakcije je v plačilni bilanci evidentirana vrednost kreditnih transakcij (izvoz) in debetnih transakcij (uvoz). Negativni saldo (primanjkljaj tekočega računa) pomeni, da država v tujini zapravi več kot zasluži od transakcij z drugimi gospodarstvi, zato je v odnosih s tujino neto dolžnik.

Tekoči račun ocenjuje gospodarski položaj države v svetu, zajema pa vse transakcije med rezidenti in nerezidenti. Štirje glavni sestavni deli tekočega računa so opredeljeni, kot sledi:

  • blagovna menjava zajema blago, blago za oplemenitenje, popravila blaga, blago, ki se dobavlja v pristanišča, in nedenarno zlato. Izvoz in uvoz blaga se zajemata na tako imenovani podlagi FOB/FOB ali z drugimi besedami po tržni vrednosti na carinski meji izvoznega gospodarstva, vključno s stroški storitev zavarovanja in transporta do meje države izvoznice;
  • trgovino s storitvami sestavljajo naslednji elementi: transportne storitve, ki jih rezidenti EU opravijo za nerezidente EU ali obratno, vključujejo pa prevoz potnikov, premik blaga, najem prevoznih sredstev s posadko ter povezane podporne in pomožne storitve; potovanja, ki vključujejo predvsem blago in storitve, ki jih potniki EU pridobijo od nerezidentov EU ali obratno; ter druge storitve, ki vključujejo komunikacijske storitve, konstrukcijske storitve, zavarovalniške storitve, finančne storitve, računalniške in informacijske storitve, licence, patente in avtorske pravice, ostale poslovne storitve (ki zajemajo preprodajo in druge s trgovino povezane storitve, storitve poslovnega najema ter različne poslovne, strokovne in tehnične storitve), osebne, kulturne in rekreacijske storitve ter državne storitve, ki niso vključene drugje;
  • dohodki zajemajo dve vrsti transakcij: sredstva za zaposlene, ki se plačujejo nerezidenčnim delavcem ali prejemajo od nerezidenčnih delodajalcev, in investicijski dohodek, ki se obračuna na zunanja finančna sredstva in obveznosti;
  • tekoči transferji vključujejo tekoče transferje države, na primer transferje, povezane z mednarodnim sodelovanjem med državami, plačila tekočih davkov na dohodek in premoženje ter druge tekoče transferje, kot so nakazila delavcev, zavarovalne premije (brez zaračunanih storitev) in odškodnine zavarovalnic za neživljenjska zavarovanja.

V skladu s konvencijami glede plačilne bilance se transakcije, ki predstavljajo priliv realnih virov, povečanje sredstev ali zmanjšanje obveznosti (kot je izvoz blaga), zajemajo kot kreditne transakcije, transakcije, ki predstavljajo odliv realnih virov, zmanjšanje sredstev ali povečanje obveznosti (kot je uvoz blaga) pa se zajemajo kot debetne transakcije. Neto je saldo (kreditne minus debetne transakcije) vseh transakcij v odnosih z vsakim partnerjem.

Finančni račun

Finančni račun plačilne bilance zajema vse transakcije, povezane s spremembami lastništva pri tujih finančnih sredstvih in obveznostih gospodarstva. Finančni račun je razčlenjen na pet osnovnih sestavnih delov: neposredne naložbe, naložbe v vrednostne papirje, izvedene finančne instrumente, ostale naložbe in sredstva uradnih rezerv. Pri neposrednih naložbah ima vlagatelj, ki je rezident enega gospodarstva, trajen interes v podjetju, ki je rezident drugega gospodarstva, in določeno stopnjo vpliva na upravljanje tega podjetja. Neposredne naložbe se razvrščajo na osnovi smeri, in sicer na neposredne naložbe rezidentov v tujini in neposredne naložbe nerezidentov v gospodarstvu, ki poroča podatke. V okviru te razvrstitve se razlikujejo trije glavni sestavni deli, in sicer lastniški kapital, reinvestirani dohodki ali drug kapital, ki so podrobneje obravnavani v članku o neposrednih tujih naložbah.

V naložbe v vrednostne papirje so zajete transakcije s tržnimi vrednostnimi papirji, razen transakcij, ki so zajete v opredelitev neposrednih naložb ali sredstev rezerv. Opredeljenih je več sestavnih delov, in sicer lastniški vrednostni papirji, obveznice in zadolžnice ter instrumenti denarnega trga. Izvedeni finančni instrumenti so finančni instrumenti, ki so povezani s in katerih vrednost je pogojena s specifičnim finančnim instrumentom, kazalnikom ali proizvodom, in prek katerih se lahko na finančnih trgih trguje s specifičnimi finančnimi tveganji v lastnem imenu. Transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti se obravnavajo kot ločene transakcije in ne kot sestavni deli vrednosti osnovnih transakcij, s katerimi so lahko povezane.

Sredstva rezerv so tuja finančna sredstva, s katerimi monetarne oblasti lahko razpolagajo in jih nadzirajo, uporabljajo pa se za financiranje in reguliranje plačilnobilančnih neravnovesij ali za druge namene.

Zadnja kategorija so ostale naložbe, ki niso zajete v druge postavke finančnega računa (neposredne naložbe, naložbe v vrednostne papirje, izvedeni finančni instrumenti ali sredstva rezerv). Zajema tudi protipostavke za obračunane dohodke od instrumentov, ki so razvrščeni pod postavko ostale naložbe. Opredeljene so štiri vrste instrumentov, in sicer gotovina in vloge (na splošno najpomembnejša postavka), komercialni krediti, posojila ter druga sredstva in obveznosti.

Ozadje

EU je v svetovnem gospodarstvu pomemben akter za mednarodno blagovno menjavo in trgovino s storitvami ter tuje naložbe. Plačilnobilančna statistika prikazuje celotno sliko vseh zunanjih transakcij za EU in njene posamezne države članice.

Ti statistični podatki se lahko uporabljajo kot orodje za preučevanje mednarodne izpostavljenosti različnih delov gospodarstva EU z navedbo njegovih komparativnih prednosti in slabosti glede na tujino. Finančna in gospodarska kriza je poudarila pomen take ekonomske statistike, v kolikor bi izboljšave razpoložljivosti podatkov o realnih in finančnih gospodarstvih sveta lahko pomagale ob razvoju krize, če bi bili na voljo mednarodno primerljivi podatki o tokovih finančnih sredstev in obveznosti ter njihovem vplivu na proizvodnjo, zaposlovanje in dohodek.

Dodatne informacije Eurostat

Publikacije

Glavne tabele

Balance of payments statistics and International investment positions (t_bop_q)

Podatkovna zbirka

Balance of payments statistics and International investment positions (bop_q)

Metodologija/metapodatki

Izvorni podatki za tabele, grafikone in zemljevide (MS Excel)


Druge informacije

Zunanje povezave

Glej tudi

Vzpostavljeno iz »http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Balance_of_payment_statistics/sl«
Create a book